Zakaj se na sprehod vedno odpravim brez slušalk?
Opažam, da je med mnogimi ljudmi stalnica, da imajo slušalke vedno v ušesih. Tudi na sprehodu v gozdu. Nenehno nekaj poslušajo – bodisi glasbo, podkaste ali zvočne knjige. Vse super, pomembno se je nenehno izobraževati in širiti svoje znanje, pa vendar… Ali res moramo biti nenehno na nekaj priklopljeni? Je res nujno potrebno, da z okolice nenehno sprejemamo takšne in drugačne impulze?
Jaz sem čisto nasprotje. Sem tista, ki bi lahko včasih poslušala več podkastov ali zvočnih knjig, pa (vsaj na sprehodu v gozdu) tega enostavno ne morem. Na sprehod v gozd se vedno odpravim brez slušalk. Potrebujem tišino. Potrebujem prostor, ki mi ga da zavetje gozda in vseobsegajočo tišino, ki mi jo ponuja.
Po nekaj minutah v gozdu čutim, kako se mi umirjajo misli. Kako postajam vse bolj sproščena, kako napetost dneva in stresa, ki ju prinaša današnji način življenja, počasi izginjata. Nekaj časa ne slišim nič – le tišino. Potem pa se moje misli in čutila odprejo zvokom narave. Ptičje petje, šumenje listov pod nogami, pokanje vejic, zavijanje vetra med krošnjami, skok veverice na sosednje drevo … nič od tega ne bi slišala, če ne bi prisluhnila tišini.
Samo če prisluhnem tišini, lahko zares umirim misli, sprostim napetost in začutim naravo.
Poskusi se naslednjič tudi ti na sprehod podati brez zunanjih impulzov. Doma pusti vsaj slušalke, če je izvedljivo, pa tudi telefon.
